Avstralsko crkljanje

Danes teče 34 dan, od kar sem v Dubaju. Nobenega leta, nobenega obiska restavracije ali pa moje priljubljene telovadnice Fit Republik. Ampak to ni najhujše. Prav tako teče 18 dan, od popolnega »lock down« Dubaja. Nobenega izhoda iz stanovanja. Opravičljivi razlogi s potrdilom vlade, so le nakup osnovnih potrebščin (hrana, zdravila) in nujni zdravstveni pregledi. Ja, takšna je trenutno situacija tukaj. Včasih se zamislim in vprašam, ali smo res naredili toliko slabega, da si to zaslužimo. Ampak kakor pravijo karma je karma. No ni važno. Pred računalnikom sedim, ker imam čas, da napišem nov blog. Da se vrnem v čase, ko smo živeli brezskrbno življenje. O čem bo govora tokrat? O obisku enega najlepših in živalim prijaznega »zavetišča«. Če dejansko lahko temu rečemo tako.

Iz Singapurja se je naša pot nadaljevala v Avstralijo. Meni eno najlepših celin na svetu. V mesto, kjer še nikoli nisem bila. Tokrat je bilo to prvič. Poznate tisti globok občutek neznanega. No, tako sem se počutila tudi sama. Osebno, mi je to mesto, takoj po Sydneyju, drugo najljubše mesto v Avstraliji. Slovi po neverjetnem podnebju, ki je popolno skoraj celo leto. Temperature le redko padejo pod 20 stopinj. Tako lahko rečemo, da je to avstralsko mesto, pravi raj za ljudi, ki obožujejo sončne dni. Tokrat govorim o tretjem največjem mestu najmanjše celine na svetu – Brisbane. Te destinacije sem se lotila na čisto drugačen način kot ostale. Kako? Nadaljujte z branjem.

Let iz Singapurja do Brisbane traja približno sedem ur. Kar je relativno dobro, glede na to da imamo na destinaciji layover. Vožnja od letališča do hotela je prav tako relativno kratka. Kar pomeni, da imamo več časa, da uživamo v prostem času (ali počitku, odvisno od osebe). Ta dan smo pristali zvečer. Naročila sem si room service (prvič, od kar letim) in se naspala za naslednji dan. Z Milo (mogoče se je spomnite iz mojih opisovanj v Singapurju) in Ibrahimom (naš supervisor) smo se zmenili, da se naslednje jutri odpravimo …

v pravi mali raj, kjer se lahko crkljaš s čisto pravimi koalami. Govorim o tako imenovanem Lone Pine Koala Sanctuary. In ne, niso samo koale tukaj doma. Je veliko več živali, ki jih bom omenila med našo dogodivščino. Da ne bo pomote, to ni živalski vrt. To ni zapiranje živali, zaradi človeške želje po atrakciji. (Če samo pomislim, sem jaz trenutno v situaciji vsake živali v živalskem vrtu. Vzeli so mi moj prostor pod soncem in me zaprli v stanovanje. Bivalni prostor zadošča le osnovnim potrebam človeka. Pa tudi to ne, saj nimam balkona in ne vidim sončnih žarkov na mojem obrazu. Ja, končno na lastni koži razumem, kako se počutijo živali v živalskem vrtu). No nazaj k glavni tematiki. Sanctuary so odprli leta 1927 kot varno zatočišče za bolne, poškodovane in osirotele koale. V tem času je bila zelo priljubljena trgovina s krznom. Danes je namen zavetišča kar se da pozitivno naravnan. Še vedno so cilji enaki kot leta 1927, le razlika je ta, da si lahko lokalni in mednarodni gosti ogledajo domače avstralske živali. Zavzemajo se za čim večje pozitivne vplive na okolje in družbo. To dosegajo z vodno in energetsko učinkovitostjo, biotsko raznovrstnostjo in sodelovanjem z zaposlenimi.

In kako je potekal naš dan. V »zatočišče« smo prišli okrog desetih zjutraj. Samo za informacijo. Za vse cabin crew (vsaj Emirates) je vstopnina cenejša. Kar morate imeti s sabo je dokazilo, torej službeno kartico. Seveda so bile koale tiste, ki smo jih najprej želeli videti. V Lone Pine domuje 130 koal. Ko se sprehajaš do centra zavetišča, opazuješ koale v svojih domovih. Večinoma sedijo na vejah, lahko pa jo opaziš tudi pri hranjenju z evkaliptusom. To je tudi njihov naravni habitat. Skoraj ves dan preživijo na drevesi, kar pomeni da imajo arborealni življenjski slog. Dokler jih dejansko ne vidiš v živo, si ne moreš predstavljati kako zanimiva bitja so to. Čeprav ne naredijo nič, te očarajo s svojim pogledom. V Sanctuary je mogoče tudi pobožati in držati koalo. Sprva mi ideja ni bila najbolj po godu, vendar sem si res želela še bolj povezati s to fascinantno živalsko vrsto. Preden primeš koalo v roke, ti razložijo pravilen prijem. Razprte dlani postaviš pred seboj, kamor se uležejo koaline noge. S sprednjimi tačkami se koala oprime tvojega zgornjega dela telesa. Pomembno je, da se tega ne ustrašiš, ampak si samozavesten, ko je koala pri tebi v naročju. Čutijo strah. Koala v tvojem naročju ne ostane dolgo. Lahko pa vsaj rečeš, da si na kratko navezal stik s to živaljo. Realnost je, da so te koale v toliko različnih naročjih, da lahko zelo hitro postanejo razdražljive. Ko smo se nagledali teh zanimivih bitij, smo se odpravili naprej po zavetišču.

Sprehodili smo se po potki in opazovali živali, ki jih še nikoli nisem videla v živo. Živalskih vrtov se izogibam, v naravi pa se večina teh živalski vrst skriva. Ogledali smo si vombate (priznam, da tudi jaz nisem prej poznala te živali). Spadajo v družino vrečarjev, saj svoje mladiče nosijo v vreči kot kenguruji. Toda ne, niso podobni njim. Te zanimive živali so v ožjem sorodstvu s koalami. Čas smo posvetili tudi kačam in krokodilom, ter manj znanim dingom. Je bližnji sorodnik volkov in psov, ki prosto živi v Avstraliji. Nekateri poskušajo dinge udomačiti (kar je mogoče), je pa v naravi to divja žival. In kot posebnost – stoji na vrhu prehranjevalne verige. Od vsem nam znanih živali, imajo v zavetišču tudi želve, ptiče in netopirje. Moram priznati, da smo mi ta del kar malo spustili. Zakaj? Ker nam niso predstavljali izziva. Smo se pa poglobili še v dve živalski vrsti. Če verjamete ali ne slovenskega imena te živali ne poznam – Platypus. Aja točno, Kljunaši. So zadnja vrsta stokovcev in večino časa preživijo v vodi. Spet, to je avstralska vrsta živali, endemiti. Na videz so podobni bobrom, glava je podobna račji. In naj še omenim meni najbolj čudno, drugačno avstralsko vrsto, ki smo jo videli. Tasmanski vrag. Ime so dobili po glasnem vreščanju in po napadalni pozi, v kateri so vidni njegovi čekani. Nič kaj prijetna žival. Res si jo ne bi želela srečati v divjini.

V Lone Pine smo imeli še dve želji. Pred odhodom smo si ogledali dnevno predstavo. Teh je veliko in so kar se da raznolike. Od predstav s pticami do poučnih govorih o koalah, tasmanskemu vragu in divji naravi. Ob našem času si je bilo možno ogledati predstavo z ovčjim psom. Posedli smo se v njihov skedenj in počakali na pričetek. Zanimivo je bilo opazovati psa, ki ima »povelje« nad ovcami. Dejansko smo lahko videli, kako so si in si nekje pastirji še vedno pomagajo s psi. Mogoče nič novega, nič presenetljivega, toda skrajno poučnega. Za konec smo si obdržali najboljši del izleta. Sredi Sanctuary imajo veliko travnato zelenico, kjer se prosto sprehajajo živali. Kenguruji, ki predstavljajo avstralsko maskoto. Iz leta v leta se število kengurujev veča, tako da zaenkrat ni skrbi, da bi izumrli. Med njimi se sprehajajo tudi noji. Živali, ki svojo glavo zakopljejo v pesek. Ali je to res? Le v enem primeru. Noj glavo vtakne pod pesek, ko skrbi za svoje mladiče, saj jih zakoplje tudi do 80 cm globoko v zemljo. Če želiš, imaš na tem delu možnost, da nahraniš živali. Kaj počne večina? Naredi selfi. Naredi sliko s kengurujem. Otroci lovijo noje. Ja, moram priznati, da ta del ni najbolj človeški. Mi smo se usedli na tla in se dejansko crkljali s kenguruji. Če si prijazen, se te ta bitja čisto nič ne bojijo. Le s srcem moraš pristopiti k njim. Čutijo.

Ura je bila že krepko čez poldan in vsi smo si želeli počitka pred letom nazaj v Singapur. Zahvalili smo se oskrbovalcev Lone Pine in se odpravili nazaj proti mestu. Časa za raziskovanje ta dan ni bilo. Pa sem si rekla. Sigurno bo priložnost, da se vrnem nazaj v Brisbane in si ogledam to mesto. Na poti do hotela smo naredili samo še en postanek. Voznik Uberja nas je pustil v centru Brisbane, kjer smo lahko naredili slikico z napisom tega mesta. Ja, sej vem. Kot pravi turisti. Ampak saj po eni strani pa smo turisti. In ko je bilo selfijev in izbočene ritke dovolj, smo se odpravili na zasluženo »kosilo«. Mogoče je boljše, če rečem sladko malico. The Pancake Manor. Poleg Sydneyja so to bile ene izmed mojih najljubših palačink. Od sladkih, kislih do slanih. Le grenkih verjetno nimajo. Nihče ni izbral slanih palačink. To pove kakšni sladkosnedi smo. Ja sem si izbrala mlečne palačinke z vaniljevim sladoledom in jabolki. Mila je izbrala čokoladne, če se ne motim Snickers preliv. Ibrahim, pa se je prav tako kot jaz odločil za sadni preliv. Njami. Res so bile dobre. In če imate možnost, se ustavite tukaj na popoldanski malice. Zagotavljam vam, da ne boste obžalovali. In želodčki bomo več kot zadovoljni.

Naši so prav gotovo bili. Tako, z Milo sva se odločili, da se v hotel odpraviva peš. Približno pol ure hoje iz centra mesta. Na poti sva se ustavili še v Woolworths supermarketu, kjer sva kupili nekaj svežega sadja in zelenjave za na pot nazaj. Nakup ta dan ni bil velik, saj smo imeli še en postanek v Singapurju. Ob zvokih ptičjega petja, šumenju listja, pogovoru ljudi in hrupu avtov sva se sprehodili po glavni promenadi. Ta vodi direktno do naše nastanitve. Palačinke so se do našega prihoda nazaj že lepo polegle in čas je bil, da se poležem tudi sama. Hitro sem spakirala, se stuširala in smuknila v posteljo. In globo zaspala. Toda le za tri ure, ki so mi ostale na voljo.

Danes je pravi dan, da objavim tale blog. 22.april predstavlja dan Zemlje in dan tabornikov. In kako boljše obeležiti ta dan, kot se pokloniti organizacijam, ki naš svet spreminjajo na boljše. Verjamem v vas. Verjamem v vse nas.