Potep brez plana

Pravzaprav moram priznati, da sem potrebovala res veliko časa, da sem se spravila pisati ta blog. Pisanje mi predstavlja možnost izražanja same sebe in razkrivanja lastnih občutkov, misli, idej. Toda čas, v katerem smo trenutno je pri meni naredil majhen čepek. Sama sem »sprogramirana« tako, da več stvari kot imam v življenju, bolj produktivna in uspešna bom. Priznam, kar malo lena in brez volje se počutim. Ampak… ni druge kot da se sprijaznim in vam povem vse, kar mi leži na duši.

Preselimo se natanko eno leto nazaj. V marec, davnega leta 2019. Ko sem se že tretjič v zadnjih treh mesecih sprehajala po ulicah tajske prestolnice. Bangkok. In spet smo tam. Ideja layoverja je bila preprosta – s skylinom se odpelji do Siama, ki je središče nakupovanja v Bangkoku. Trgovska središča, kot so MBK Center, Siam Discovery Center, Siam Center in Siam Paragon nudijo vse kar si zaželiš. Da ne bo pomote, nisem tradicionalna »shopping girl«. Moj cilj definitivno ni preživeti layoverje v nakupovalnih centrih. Toda, ko pride do glavnega mesta Tajske, se poskušam čim bolj izogniti staremu mestnemu delu. Zakaj? Med raziskovanjem Tajske sva s fantom preživela v Bangkoku kar nekaj dni. Ne me razumet narobe, Tajska je zaradi hrane in čudovitih plaž res priljubljena destinacija med ljudmi. Toda nama, je bilo teh nekaj dni v Bangkoku kar dovolj.

Kot vedno smo se tudi na tem letu pogovarjali o naših planih v Bangkoku. Večina je bila prepričana v dve stvari – masaža in večerja. V slednjo sem bila prepričana tudi jaz. Pristali smo okrog enih popoldan. Kdor je že obiskal to mesto, ne bo niti malo presenečen, če omenim, da smo bili v hotelu komaj ob treh popoldan. To je čas »rush hour«, ko je na ulicah Bangkoka nepredstavljivo število vozil. V tej dolgi vožnji sem imela čas, da si privoščim popoldanski počitek. Zato tudi sama vožnja ni trajala tako zelo dolgo. Ko smo prispeli v Holiday Inn hotel, smo se dogovorili, da se dobimo v avli hotela ob šestih zvečer in se odpravimo na večerjo v bližnjo »restavracijo«. V naslednjih dveh urah sem se stuširala, poklicala moje najbližje in se uredila za v »mesto«.

Dobili smo se v avli hotela in se sprehodili do ene izmed uličnih »restavracij«. Kako to izgleda? Postavljene plastične mize in stoli na sredini ulic. Kuhinja v majhni hiški. Ampak hrana – hrana je vrhunska. Takšen pad thai, riž z zelenjavo ali pečeno ribo ne dobiš nikjer na svetu. Kaj je skrivnost njihove kuhinje še nisem ugotovila. Res je težko, da pripravijo neokusen obrok. Poleg pečenega riža z zelenjavo in piščancem sem si privoščila še naraven sok iz pomaranče, manga in kokosa. S polnimi želodci in nasmejanimi obrazi so se nekateri odpravili v center mesta, drugi na masažo, jaz pa nazaj proti hotelu. Na poti se mi je pridružila še ena izmed deklet, ki si je želela ogledati mesto naslednji dan. Po kratkem pogovoru sva se odločili, da se odpraviva na izlet izven Bangkoka. Med dopustovanjem na Tajskem sem si želela ogledati »plavajočo« tržnico in tržnico med tirnicami, vendar ni bilo časa. Ker je bila ideja zelo mamljiva, sva rezervirali izlet z eno izmed agencij na spletu. Takšne izlete ponuja veliko agencij po Bangkoku, samo pazite, da vas ne prinesejo okrog. Višja cena še ne pomeni, boljše organizacije izleta. Najbolje je, da se dogovorite v živo (veliko agencij na Khao San Road), kjer se lahko tudi dogovorite o poteku dneva. Midve časa za to nisva imele, zato sva tvegale preko spleta. Na koncu se je izkazalo, za kar dobro odločitev.

Vstala sem ob petih zjutraj, saj naju je šofer pobral pred hotelom ob šestih zjutraj. Vedno vzemite z rezervo ure srečanja. Čeprav je bil prevoz dogovorjen ob šestih zjutraj, naju je vodič pričakal pol ure kasneje. Bili sva prvi dve v tako imenovanem mini vanu. Po centru Bangkoka smo pobrali še ostale ljudi, ki so se udeleži izleta in dogodivščina se je lahko pričela. Pred nami je bil približno uro in pol dolga vožnja do prve postojanke.

Maeklong Train Market je dejansko tržnica na železniških tirih. Obstaja že od leta 1905. Nahaja se v provinci Samut Songkhram, ki leži ob Tajskem zalivu. Ribolov je bil (in še vedno je) eden glavnih načinov preživetja ljudi, ki so živeli in živijo tu, tržnica pa je bila še en način prodaje njihovega blaga. Uradniki so se odločili za izgradnjo železnice, da bi to blago bolje dostavili v pokrajine okoli Tajske, vključno s prestolnico. Tržnica je navkljub izgradnji železnice, ostala na prvotnem mestu. Danes jo imenujejo tudi Talat Rom Hoop, kar v prevodu pomeni tržnica dežnikov. Prodajalci ob prihodu vlaka snamejo svoje dežnike in spakirajo svoje blago, da bi lahko prišli do vlaka, ki prihaja. Kar neverjetno kajne.

Mi smo na tržnico prispeli okrog pol enajstih. Imeli smo natanko pol ure časa, da se sprehodimo čez to edinstveno »železniško tržnico«, preden zagledamo vlak. Možnosti, kaj lahko počnete in kaj lahko kupite na tržnici je ogromno. Pravzaprav velja omeniti, da je potrebna velika mera potrpežljivosti, ko se sprehajate po železniških tirih, saj se po njih sprehajajo vsi obiskovalci in lokalci. In niti enih, niti drugih ni malo. Stojnice ponujajo vsega in še malo več. Od sveže morske hrane, sadja in zelenjave do tradicionalnih tajskih sladic. Meni edina poznana je še vedno mango sticky rice. Če vam to ne diši, pa si lahko privoščite sveče stisnjen sok, sladoled ali manjših obrok v eni izmed bližnjih restavracij oz. lokalov. Kot prava »turistka« (čeprav se nimam za eno), sem si kupila sadni smoothie. Seveda sem imela prevelike oči in sem tako izbrala velikost L. Res sem se namučila, da sem bila sposobna spiti dozo sladkorja do konca. V vsem tem »kaosu« sem čisto pozabila na čas. Ura je odbila enajst. Iz daljave si lahko slišal zvoke ropota in hupanja, kar je pomenilo, da se vlak bliža tržnici. V trenutku so vsi prodajalci zložili svoje stojnice in jih prislonili k steni. Tržnica ni bila več podobna tržnici, ampak se je dejansko spremenila v tirnice. Počakali smo še nadaljnjo minuto, ko smo lahko v daljavi zagledali ogromen rumeno-rdeč vlak. Fotoaparati, mobiteli in tablice v zrak in vsi so snemali ta nepredstavljiv dogodek. SRT vlak (kot ga dejansko imenujejo) odpelje mimo tebe na minimalni razdalji, mogoče le 5 centimetrov. Košare zelenjave in sadja so prestavljene ravno toliko, da jih kolesa vlaka ne razrežejo. Oblačila in tende plapolajo. V trenutku, ko vlak zapusti tako imenovano Maeklong Market prodajalci postavijo na svoja mesta stojnice. In tržnica spet postane tržnica. Kot da se ni zgodilo nič drugačnega. Življenje teče naprej.

Če imate na voljo več časa se lahko vkrcate na enega izmed vlakov, ki vozijo na progi Mae Klong, in se na tržnico odpravite kar z njim. Tako se izognete organiziranim turam, prometnim zastojem v Bangkoku in utesnjenem sedežu v minibusu. Vlak odrine iz Maeklong postaje ob naslednjih urah – 6.20, 9.00, 11.30, 15.30 in se vrne na postajo ob sledečih urah – 8.30, 11.10, 14.30, 17.40. Pravijo, da je izkušnja vredna napora. Mogoče pa se nekoč odločim za to opcijo.

Čas je bil, da se naša skupina odpravi na naslednjo in zadnjo točko izleta. Damnoen Saduak Floating Market. Vožnja od železniške tržnice do tukaj je trajala le dobrih pol ure. Plavajoča tržnica se nahaja v okrožju Damnoen Saduak v provinci Ratchaburi, približno 100 kilometrov jugozahodno od Bangkoka. Je turistična atrakcija, ki privablja domače in tuje turiste in velja za najbolj znano plavajočo tržnico na Tajskem. 32 kilometrski kanal, ki povezuje reki Mae Klong in Tha Chin je bil zgrajen med letoma 1866 in 1868. 100 let kasneje, pa so tržnico spremenili v sodobni plavajoč market, ki je bolj turistična atrakcija, kot dodatna življenjska panoga.

Ko smo prispeli na Damnoen Saduak tržnico smo se kar takoj opravili proti labirintu ozkih kanalov imenovanih Khlongs. Tam smo se vkrcali na majhne lesene čolne Sampans in polurna vožnja po kanalih se je pričela. Naš čolnar je bil starejši moški z zgubanim obrazom, ampak nasmehom na licih. Zapeljal nas je do majhnih lesenih hišk ob obrobju kanala. Voznik je ob vsaki hiški upočasnil čoln in zmanjšal moč motorja, da smo si lahko ogledali tiste, ki živijo ob reki. Predvsem pa, da smo si lahko ogledali vse izdelke, ki jih tisti poskusijo prodati. Trgovci prodajajo vse kar si zaželiš. Popotniške majice, igrače, pokrivala, celo začimbe in glasbene inštrumente. Ne manjka niti hrane in osvežilne pijače. Ker je večina ljudi na tržnici dejansko turistov, se vsi ti izdelki prodajajo kot za med. in tudi sama sem kupila tradicionalno pokrivalo iz sena. Zakaj? Pravzaprav sem si želela sliko s tem pokrivalom že zelo dolgo. In jo tudi dobila. Med vožnjo po kanalih so domačini na lesenih čolnih prodajali tajsko pivo, kokosovo vodo, energijske čokoladice in tajske prigrizke. Počutila sem se kot, da sem na kratkem dopustu v eksotični državi. Čeprav je vožnja po plavajoči tržnici trajala več kot 30 minut, je minila kot bi mignil. Po izkrcanju smo imeli še nekaj časa, da smo se sprehodili po obrobju kanala in si privoščili kratko kosilo. Sama sem bila še vedno polna sadnega smoothija, tako da sem se hrane tokrat vzdržala. Moja kolegica pa si je privoščila tradicionalno Tom Yum juho, ki pa ni bila večji presežek. Po obroku sva si ogledali še bližnje stojnice (kupile nekaj magnetov za prijateljice) in kamniti most. Od tukaj sva naredili še nekaj slik plavajoče tržnice Damnoen Saduak in se počasi odpravili proti najinemu vodiču. Sledila je še zadnja vožnja po rečnih kanalih. Od plavajoče tržnice do našega prevoza smo se odpravili z »dolgorepnim« čolničkom. Med zelenim gozdom, visoko travo in sončno svetlobo smo lahko opazovali domačine pri vsakdanjih opravilih. Mogoče nič posebnega, toda občutek pristnosti je bil prisoten. Le kaj si lahko zaželiš za perfekten zaključek dneva.

Mogoče lahko za konec omenim, da je plavajoča tržnica polna turistov in velikokrat velja za »majhno past.« Potrebno je biti pozoren na to, da te odpeljejo na pravo plavajočo tržnico, saj je v okolici veliko manjših. Prav tako so izdelki velikokrat precenjeni. Dogovarjanje je običajna praksa, čeprav so cene spominkov in hrane na splošno določene v nekaj batih. Opaženo pa je tudi, da tržnica nima kulturne pristnosti, čeprav ostaja priljubljena destinacija.

Čakala nas je le še vožnja do centra mesta. Ena ura in pol. Na Khao San Road sva si privoščili kosilo in se s polnimi želodci odpravili proti hotelu. Kot pravi turistki sva se odpeljali s Tuk Tukom. Ob prihodu v sobo je ura naznanjala štiri popoldan. Do Wake-up Calla se imela še natanko štiri ure časa. Ko sem se ulegla v posteljo in zatisnila oči, se mi je utrnila še zadnja misel. Čeprav nisem imela velikih planov za layover, se je izkazalo, da je včasih boljše da nič ne planiraš. Pusti življenju naj te preseneti.