Največje čudo sveta

Pojdimo kar takoj na realna dejstva. Marec in let na Kitajsko. Če pomislimo na današnjo situacijo, ne najboljša odločitev ta hip. Toda brez panike in skrbi. Letela sem na Kitajsko, letela sem v mesecu marcu. Toda ne leta 2020, temveč leta 2019. Moj drugi let v to državo, natančneje v glavno mesto Peking. 

Kitajska je država z eno najstarejših civilizacij in naroda Kitajcev. Pomislimo lahko na dolgo zgodovino pisave in več pomembnih odkritij kot so smodnik, papir (papirus), kompas in tisk. Pomembna zgodovinska odkritja, pa danes niso v prid Kitajski na političnem področju. Država z več kot milijardo prebivalcev in dvema političnima sistemoma – Ljudska republika Kitajska in Republika Kitajska. Konflikt, ki je aktualen še danes in drži napetosti med to ogromno državo in Tajvanom. Lahko bi rekli, da se bo politična situacija poznala na gospodarskem področju. Toda to ni res. Gospodarstvo te države je drugo največje svetovno gospodarstvo in ima enega najhitrejše rastočih BDP na svetu. 

Jutranji let v prestolnico. Trajanje leta natanko 7 ur in 16 minut. Mogoče bi večina pomislila, da je Peking največje kitajsko mesto, kar pa zagotovo ni res. S skoraj 22.5 milijoni prebivalcev (skoraj toliko kot v Avstraliji), je drugo največje kitajsko mesto, takoj za Šanghajem. In že če delam kot cabin crew, lahko kot zanimivost omenim dejstvo, da je pekingško letališče drugo najbolj zasedeno letališče na svetu. Pravzaprav tukaj leži odgovor, zakaj danes še vedno letimo v glavno mesto Kitajske. 

Vožnja od letališča do hotela Radison Blu je trajala približno pol ure. Tako smo prispeli do hotela v poznih večernih urah, okrog polnoči. Imeli smo še dovolj moči, da smo se v hotelu dogovorili za organiziran izlet naslednji dan in se končno odpravili v svoje sobe. Zaspala sem kot bi mignil in se prebudila v sončno kitajsko jutro. Privoščila sem si obilen zajtrk in si nabrala moči za nov dan. Čakala me je, ups, nas je dogodivščina življenja. V hotelskem lobbyju se nas je le peščica, štirje od šestnajstih, zbrala ob osmih zjutraj. Če smo se želeli izogniti gneči na naši poti, ni bilo druge kot da iz hotela odidemo kar se da zgodaj. Vožnja do našega prvega in edinega postanka je trajala približno eno uro. Ja sej vem, zavlačujem, ko vam ne povem kam smo se odpravili. Ampak mislim, da je čas da izdam to skrivnost. 

Sedmo čudeso sveta. Zgrajen približno 500 let nazaj. Dolžina približno 21.000 km. Od Rumenega morja do puščave Gobi. Mislim, da že vsi veste o čem govorim. Ja, tako je. Odpravili smo se do Kitajskega zidu (Velikega kitajskega zidu). Ta predstavlja simbol kitajske veličine in lahko bi rekli, da je eden največjih gradbenih dosežkov človeške zgodovine. Prav tako je zid ena izmed najbolj priljubljenih turističnih atrakcij na Kitajskem. O tem govorijo že same številke. Povprečno na dnevni ravni Kitajski zid obišče približno 27.000 obiskovalcev, kar letno znaša okrog 10.000.000 milijonov ljudi. Problem nastaja, saj obisk zidu ni enakomerno porazdeljen med sezono in delovnimi dnevi ter vikendi. Tako se lahko zgodi da za vikend v poletnih mesecih atrakcijo obišče tudi več kot 100.000 ljudi. To je ena izmed problematik, ki počasi kljubuje pravilni in sprotni obnovi. Poleg tega pa velja omeniti tudi vremenske izzive. 

Iz Pekinga smo se zapeljali do mesteca oz. lahko bi rekli tudi vasice Mutianyu. To je bil naša začetna točka do Kitajskega zidu. Tukaj je naš šofer kupil karte in nas pustil, da se naprej odpravimo sami. Dogovorili smo se za uro in naša pot v višave se je pričela. Na zid se lahko odpraviš na različne načine. Pohodništvo je način, ki bi ga sama izbrala, če bi imela več časa in posadko, ki ima športno žilico. V primeru, da hoja ni človekova najboljša vrlina, pa lahko izbere med drugima dvema možnostima. Prva je vzpenjača ali cable car. To je zaprt “jajček”, v katerem stojiš in se varno odpelješ na vrh. Druga, mogoče malo bolj avanturistična pa je sedežnica za dve osebi. Mi smo izbrali slednjo in bili na vrhu v pičlih 5 minutah. Prednost zgodnjega odhoda je bilo gotovo nečakanje v vrsti za sedežnico in dokaj prazne površine Kitajskega zidu. In tukaj se je naše raziskovanje pričelo. 

Od končne postaje sedežnice smo se obrnili na desno stran in se sprehodili po Kitajskem zidu. To mogočno strukturo je skorajda nemogoče opisati. Prav težko je verjeti, da so ta gradbeni dosežek zgradile človeške roke. Zid, ki je visok med 7-8 metrov in širok med 6-7 metrov, je obložen z opeko. Ta omogoča sprehajalcem, da se brez težav sprehajajo po njegovi površini. Na vsakih nekaj metrov, mogoče kilometrov so zgradili kamnite “hišice”, kjer so se vojaki zadrževali v času napada, od koder so opazovali okolico in kjer so dejansko imeli streho nad glavo. Služba, ki jo je torej opravljal vojak je bila prej kot lahka. Po sprehodu po Kitajskem zidu sem se večkrat vprašala ali za vso to zgodbo stoji kakšna legenda. In še kako prav sem imela. Na enem izmed propagandnih prospektov sem lahko prebrala, da naj bi vse može, ki so med gradnjo Kitajskega zidu umrli, zazidali kar v sam zid. Zato mu lahko pravimo tudi zid žalosti in krvi. Do danes v njegovi notranjosti niso še odkrili nobenih posmrtnih ostankov. Tako legenda ostaja le legenda. 

Večkrat sem se vmes ustavila, se zazrla v daljavo in še vedno videla to mogočno čudo sveta. Kot zmaj se razprostira čez doline in hribe ter spominja na težko zgodovino Kitajske. Mogočni zid, ki ga človeško oko zazna na kilometre, naj bi bil viden tudi iz Lune. Tega do danes niso še potrdili s konkretnimi dejstvi, velja pa omeniti, da krožijo govorice, da so ga videli astronavti ob zelo dobrih vremenskih razmerah. 

Naš sprehod in ogled Kitajskega zidu je trajal dobre dve uri. V tem času smo naredili veliko fotografij, in ko rečem veliko, res mislim veliko. Večina pomisli, da smo v dveh urah prehodili kar nekaj kilometrov, kar pa tokrat ni bilo niti malo res. Po mojem občutku, in če me občutek ne vara, smo naredili le kakšna dobra dva kilometra. Ves preostali čas je bil namenjen pogovarjanju, druženju in kot že omenjeno, fotografiranju. Mislim, da moja zbirka obsega med 200-300 fotografij. In to narejenih v dobrih dveh urah. Opala…

Čas v dobri družbi, lepem vremenu in zanimivi okolici hitro teče. Hitreje kot ponavadi. Tako nismo imeli drugega, kot da se odpravimo nazaj v dolino. V spodaj ležečo vasico se lahko odpraviš na tri načine. Prva dva sta prej omenjena hoja in vzpenjača, ki je dejansko cable car. Tretja možnost pa je tobogan ali slide rail. Pravzaprav ne poznam slovenske besede tega izuma, ki ga imamo tudi v Kranjski Gori in na Pohorju. To je nekakšen sedež, ki se nahaja na drseči enotirni progi. Z ročico ob sedežu prilagajaš hitrost, ko se spuščaš po hirbu navzdol. Mi smo za spust v Mutianyu izbrali slednje. In kot presenečenje, smo ob čakanju na vrsto prepoznali par potnikov iz našega leta prejšnji dan. Izmenjali smo si par besed, se nasmejali in si zaželeli lep preostanek dneva v Pekingu. Vožnja s toboganom je minila prehitro. Bilo je zabavno, toda ne preveč vzburljivo, saj so ljudje pred mano zavirali v vsakem ovinku. Ampak ja, varnost je na prvem mestu pravijo. Sledila je le še vožnja z avtobusom in že smo bili nazaj v turističnem Matianyu.

Za konec smo si kot pravi turisti ogledali stojnice. Vsak od nas je kupil vsaj eno malenkost. Sama sem izbrala magnet Kitajskega zidu, ki ga bom podarila eni izmed svojih prijateljic. Jaz magnetov pravzaprav ne zbiram, tako da kadarkoli kupim kakšnega ga podarim naprej. V prave roke seveda.  Hotelski šofer nas je pričakal v enem izmed bližnjih barov in čas je bil za enourno vožnjo nazaj v hotel. Utrujeni od poznega prihoda v Peking in zgodnjega vstajanja smo zaprli oči. Toda le za 5 minut. No, vsaj tako smo mislili, da je bilo. 

Ura ob vrniti je naznanjala dve popoldan. Čas za kosilo. Sprehodili smo se čez cesto do Tianhong Shopping Plaze in si za obrok izbrali eno izmed kitajskih restavracij. Hmm… kitajska kuhinja, saj ne more biti tako zelo slaba. Izbrala sem si noodles s tradicionalno omako iz mesa in zelenjave ter zelenjavne dumplinge. Kitajske hrane res ne moremo primerjati z evropsko kitajsko hrano. Ni zelo zelo slaba, ni odlična. Vedno lahko najdeš nekaj kar ti bo všeč in nekaj kar ti bo totalno “gnusno”. Predlagam, da vsak poiskusi in mi sporoči njegove občutke. 

S skoraj da polnimi želodčki smo se odpravili nazaj v hotel. Ker sem imela pred sabo še kar nekaj ur, sem se odpravila v hotelsko telovadnico in izkoristila čas zase. Eno uro dela na sebi. Tudi to je več kot potrebno in pomembno z našim načinom življenja. In seveda spanec. Ura je odbila šest popoldan. Wake up call pa smo imeli okrog tretje ure zjutraj. Vlegla sem se v posteljo in ob filmu zaspala do našega predvidenega odhoda. Ob urejanju sem pomislila, da na tem layoverju nisem obiskala veliko znamenitosti. Toda kmalu zatem me je prešinila misel, da sem obiskala Kitajski zid. In to je bilo več kot dovolj. 

Kitajski zid. Ena izmed čudes sveta. Želja iz moje “Željanke”, ki se mi je uresničila. Želja veliko ljudi, ki jih poznam. Čakam, da bom spet obiskala Peking in Pozabljeno mesto. Mogoče mesta ne bi obiskala ravno sedaj, ampak enkrat v prihodnosti. Počakajmo, da se zadeve malo umirjo. Definitivno pa – Peking se vidimo naslednjič.