Najboljše izkoriščen popoldan

Še en dan v mojem stanovanju. Še en dan, ko imam čas da napišem nov blog. Pričakovala bi, da bom polna zagona in energije ob pisanju vsakega novega članka. Vendar ni tako. Mislim, da trenutna situacija vpliva name. Vpliva na vse nas. Ne me narobe razumeti. Z veseljem pišem, drugače se tega ne bi lotila. Toda vsi imamo vzpone in padce. In danes je dan majhnega padca. Ekstremni padec se mi je zgodil samo enkrat. Po njem sem se pobrala in danes živim svoje življenje. Danes živim življenje, ki sem si ga vedno želela. Mogoče trenutno malo drugače, ampak še vedno z veseljem delim z vami vsa moja doživetja. In tukaj je naslednje.

Da ne bo vse po istem kopitu, vam bom kar takoj izdala mojo naslednjo destinacijo. Ponovno glavno mesto ene izmed evropskih držav. Katero? Pariz. Pariz ima vse – romantičnost, raznovrstno modo, ulične umetnike in zgodovino. Je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij na svetu. Nekaj zanimivih dejstev o tem mestu, ki jih mogoče še niste slišali. Znameniti Eifflov stolp je bil zgrajen kot začasna struktura. Ker je v 20. stoletju prerasel v turistično znamenitost so njegovo konstrukcijo obdržali. Še bolj zanimivo je, da lahko v celem mestu najemo le en znak STOP. Kako to deluje? Če vprašam mojo cimro, ki je Francozinja, bi rekla, da je v Parizu kaos. V mestu se zato rajši sprehodite do znamenite pariške »plaže«. Kje? Ob reki Seni. Plavanje v reki ni dovoljeno, so pa ob njeni posuli pesek, skonstruirali bazene, odbojkarsko igrišče in poletne bare. Nič kaj privabljajoče, mogoče le za ogled. Definitivno pa oboževalce hrane privabi dejstvo, da je Pariz mesto z največ restavracijami na svetu, ki imajo Michelinovo zvezdico. Hrana, hrana, hrana.

Vzlet iz Dubaja v Pariz tistega tretjega maja ob šestih zjutraj. Pristanek (vzemite v zakup časovno razliko) ob enajstih dopoldan. To pomeni, da sem se po dubajskem času zbudila ob enih zjutraj in pristala v Parizu ob enih popoldan. 12ur dela. 12 ur brez potrebnega spanca. S Christianom in Fitrisio smo se na letalu dogovorili, da se odpravimo v mesto. Po zasluženem počitku. Dogovorili smo se, da se v hotelski avli zberemo ob treh popoldan. Tako smo imeli pred seboj dobrih pet ur, da preživimo v romantičnem Parizu. Sprehodili smo se le do tistih najpomembnejših znamenitosti. Po pravici; sama sem bila v Parizu že konec osnovne šole. Pri svojih rosnih 15 letih. Takrat smo si s šolo ogledali vsak kotiček tega modenega mesta. Ta dan pa časa za podrobno raziskovanje ni bilo. Na žalost. Je pa dobra stran vsega tega, da se še vedno želim vrniti nazaj in odkriti kaj novega.

Z vlakom smo se od hotela (ki stoji na letališču) zapeljali v center mesta. Pred tem smo pri blagajni kupili povratno vozovnico, ki je bila seveda cenejša kot enosmerna. Mislim, da je bila cena okrog 20 evrov. Ja. ni tako poceni. Vendar se moramo zavedati, da smo v Parizu. Vožnja od hotela do naše prve točke je vzela kar nekaj časa. Mislim, da smo na vlaku in metroju preživeli kakšno uro. Večina crewja bi izrazila mnenje, da mesto ni vredno ene ure časa. Moje mnenje je povsem nasprotno. Vsaka minuta je vredna našega časa. Vsaka ura je vredna, če smo na koncu nasmejani in zadovoljni. In kam smo se odpeljali najprej?

1. Do znamenitega Eifflovega stolpa. Iz metroja smo izstopili na postaji Pont De l’Alma. Le dobrih 10 minut hoje od znamenitega stolpa. Od tod smo se po Quai Branly napotili k njemu. Seveda se na poti nismo mogli upreti prisrčnim klopcam in toplim žarkom. Prva postojanka za slikanje. Mislim, da je bila na sliki bolj pomembna francoska klopca kot Eiffel v ozadju. S čepico na glavi in francoskimi čeveljci sem izgledala kot domačinka. Vse dokler ni prišlo do nastavljanja pred fotoaparatom. Potem so vsi vedeli, da sem nič drugega kot turistka. Vsi smo se nastavljali fotoaparatu za nekaj »minut« in se šele nato odpravili naprej. Do prve znamenitosti. Eifflov stolp je železna struktura zgrajena na Marsovem polju (Champ de Mars) ob reki Seni. Stolp je bil zgrajen leta 1889 in je v tistem času prestavljal najvišjo umetno konstrukcijo na svetu. Zgrajen je bil za svetovno razstavo in ne z namenom turistične atrakcije. Danes stolp meri 234 metrov, kar je več kot ob začetku, saj so nanj postavili atenski stolp. Velja za vrhunsko mojstrovino tehnike in ne arhitekture. To je tudi razlog, da mu arhitekturna zgodovina ne namenja posebne pozornosti. Jaz sem se nanj povzpela že ob mojem prvem obisku v Parizu. Če si želite tudi sami na vrh, boste za odraslo vstopnico odšteli 16,6 evra (sredina), 25,9 evra (do vrha) z dvigalom ali 10,4 evra po stopnicah. Možno je kupiti tudi mešano vstopnico (stopnice in dvigalo) za 20 evrov. Naj omenim en fun fact – stolp prebarvajo vsake 7 let, za kar potrebujejo 60 ton barve. Mi smo v bližini stolpa ostali le nekaj minut. Slike so pač na žalost boljše od daleč.

2. Od tod smo se po mostu Pont d’lena odpravili proti parku Jardins du Trocadero. Je odprt prostor v Parizu z izjemnim pogledom na Eifflov stolp. Ustvarili so ga leta 1937, po tem ko je bil zgrajen Eiffel. Glavna znamenitost je Varšavski vodnjak ali fontana, z dvanajstimi večjimi in štiriindvajsetimi manjšimi fontanami. Mogoče je pravilni slovenski izraz vodni curki. Ti ustvarjajo vodne topove, ki so visoki od štirih do dvanajstih metrov. Te fontane so edine razstavne fontane, ki obstajajo še danes in še vedno delujejo kot nekoč. Od tukaj smo pot nadaljevali proti osrednjemu trgu parka. Do njega vodijo stopnice (na levi in desni strani), ki so kot nalašč narejene za nove slikice. Tukaj vse znane Instagramovke posnamejo svoje fotografije. Tudi jaz sem jo, kar lahko vidite spodaj. Pa nisem znana. Na tem mestu smo se zadržali naslednje pol ure. Čas nas je kar malo preganjal, saj smo si želeli še do enega dela mesta. Če imate več časa, si lahko tukaj ogledate Nacionalni pomorski muzej, »Mesto« arhitekture in dediščine, Ženski muzej, Akvarij in še mnogo drugega. Mi smo se odpravili kar naprej proti naslednji znamenitosti.

3. Nam najbližja metro postaja se je imenovala Trocadero. Zapeljali smo se do Palais Royal – Musee du Louvre. Z Christianom sva si želela na hitro vstopiti v znameniti muzej Louvre. Čeprav sem ga že obiskala, sem si že enkrat želela ogledati znamenito Mona Liso. Uradno Grand Louvre je najbolj obiskani muzej na svetu. Uvršča se pa tudi med zgodovinske spomenike. Palačo, v kateri je danes muzej, je v 12.stoletju zgradil Filip II. Med francosko revolucijo je bil sprejemen v muzej za javnost. Danes lahko v njem občudujemo preko 380.000 razstavnih enot, ki segajo celo v leto 4000 pr. n. št. Z Christianom sva v muzeju preživela le eno uro. Kako se nama je dejansko splačalo plačati vstopnino in preživeti v njem le eno uro? Vstopnina je za evropske državljane do 25 leta brezplačna. Tako se nama je pravzaprav izplačalo na hitro švigniti v muzej. Odrasla oseba bo za vstop odštela 15 evrov na licu mesta ali 17 evrov preko spleta. Tako se izognete vrsti pred muzejem. Midva sva si v eni uri ogledala tri najbolj znane umetnine. Vsaj po najinem mnenju. Najprej sva skočila v 1. nadstropje in se zazrla v oči znane Mona Lise. Nato sva se spustila eno nadstropje nižje in zagledala Miloško Afrodito, bolj znano po imenu Miloška Venera. Zadnji kos v zbirki je bil Samotraška Nike. Kip brez glave se v muzeju nahaja v 1. nadstropju. Tako sva se sprehodila nazaj gor. Ne najbolj pametna poteza, ampak res sva hitela. Zakaj? Ker naju je pred muzejem čakala Fitrisia. Zadovoljna z ogledom le treh umetnin, sva se sprehodila nazaj iz muzeja. Žal mi je, da si nisem mogla vzeti več časa in si pogledati še več razstavnih kosov. Ker sem sedaj stara še več kot 25 let, bom ob naslednjem obisku žal plačala vstopnino.

4. Ura se je že krepko bližala večeru in vožnja do hotela ni najkrajša. Zato smo se odločili, da se ustavimo samo še na eni točki. To je bila predvsem moja želja. Odpravili smo se v znano kavarno Angelina, ki se nahaja v čisti bližini Louvra. Odprli so jo že leta 1903 in obratuje vse od takrat. Kako veš, da je nekaj posebnega? Pred njo se vije kolona turistov in obiskovalcev, ki si želijo preizkusiti Angelinine dobrote. Tudi mi smo na mizo čakali 20 minut. Ko vstopiš v to čajno hišo, lahko le nekaj minut strmiš v glamur in preciznost notranjosti. Pravi pariški stil. Počutiš se kot, da si odpotoval nazaj v čas , v začetek 20.stoletja. Mi smo si privoščili dve njihovi najbolj tradicionalni sladici. Mont-Blanc, ki jo opišemo z besedami: meringe, lahka stepena smetana, kostanjeva smetana. Vem, da to ne pove dosti, zato je slika toliko bolj privlačna. Druga sladica na spisku pa je bila Succes noisette. Lešnikov biskvit s čisto soljo, stepeno lešnikovo kremo, hrustljavo sredico in oreščki. Mene je slednja prepričala bolj, čeprav pravijo, da je prva tista res tradicionalna. Če le imate čas in ste sladkosnede sorte, se morate ustaviti tukaj. Ja, cene so primerne Parizu in prepoznavnosti kavarne. Vendar sama sem mnenja, da si lahko na dopustu privoščimo tisto malo več. Nisi vsak dan v Parizu. Izbire je veliko, tako da lahko vsak najde nekaj za pod zob. Na izbiro je tudi veliko toplih pijač, ki te kar privabijo z vonjem.

Dan smo zaključili na super način. S hrano. Zadnje čase se mi dozdeva, da vsak blog post končam s hrano. Mogoče dela svoje trenutna situacija s karanteno. Vožnja nazaj je trajala kakšno uro. Na poti smo zgrešili postajo in se tako odpeljali eno naprej. Zaradi tega smo bili v hotelu pol ure kasneje. Še zmeraj, dan se je končal odlično. Pred spanjem sem pogledala še francoski film in se zbudila za zajtrk. Obrok brez katerega mi ni živeti. Do enajstih sem uživala v svoji jutranji rutini, nato pa je bil čas za odhod. Še en super layover.

Na poti od hotela do letališča sem pomislila, kaj si želim ogledati v Parizu ob naslednji priložnosti. Definitivno se želim sprehoditi do Noterdamske katedrale, Slavoloka zmage, Elizejskih poljan, Montmarta, bazilike Sacre-Coeur. Vse te znamenitosti sem si že ogledala, ampak nazaj v času. Kar nisem še nikoli obiskala je Versajska palača. In to je sigurno naslednja postojanka v Parizu. Kaj pa Disneyland? Enkraten obisk v najstniških letih je bil več kot dovolj. Zato lahko samo rečem, do naslednjič Pariz.