Videla sem čarovnijo

In čeprav me je Sydney popolnoma navdušil, me je naslednja destinacija prevzela toliko bolj. Govorim o državi, ki je na las podobna naši majhni Sloveniji. Gozdovi, petje ptic, šumenje listja, zvok mrzlega potoka, valovanje morja in še veliko več. Državi, ki sta si na las podobni, toda ena od druge oddaljeni kar 18.286 kilometrov oz. približno 24 ur letenja. Ali veste o kateri državi govorim? Govora je o eni izmed svetovno najmanj poseljenih držav – Novi Zelandiji. Na površini približno 270 000 km² živi okrog 4 milijone prebivalcev (za predstavo – površina Slovenije znaša 20 000 km² s približno 2 milijona prebivalcev).

Let iz Sydneyja do največjega mesta južnega otoka Nove Zelandije – Christchurch traja dobre tri ure. To je obmorsko mesto s tradicionalnim maorskim imenom Otautahi. Gospodarstvo temelji na kmetijstvu, kjer predelajo največ pšenice, ječmena in mesa. Pozabiti pa ne gre niti na volno. Poleg tega vino postaja rastoča panoga v regiji. Morda Christchurch ni najbolj znano mesto Nove Zelandije, je pa izhodiščna točka za veliko turistov. V bližnjih gorah je veliko smučišč in nacionalnih parkov, kamor se lahko odpravijo obiskovalci tega dela Nove Zelandije.

Po pristanku na Christchurch International Airport smo se z avtobusom odpeljali do našega hotela Chateau on the Park, Double Tree by Hilton. Hotel z izjemno lokacijo na mirnem delu mesta spominja na butični resort. 5-hektarov veliko območje se ponaša z vinogradom, čudovitim vrtom vrtnic in celo obrambnim jarkom napolnjenim z vodo. Popolna lokacija za družine, pare in seveda tudi solo popotnike, ki si želijo počitnice preživeti v mirnem in sproščenem okolju. Proč od mestnega vrveža in zbadljivih pogledov.

V hotel smo prispeli okrog tretje ure popoldan. Čeprav že dokaj izmučeni od intenzivnega raziskovanja Sydneyja, smo se odločili da bi bilo škoda ostati v hotelu in ne izkoristiti priložnosti, da raziščemo neokrnjeno naravo tega dela Nove Zelandije. Ob štirih se nas je v hotelski avli zbralo kar sedem. Najeli smo avto; Stefano se je usedel na voznikov sedež, moja malenkost na sovoznikovo mesto, ostali v zadnji del avta in dogodivščina se je začela. Pet minut kasneje. Prvi postanek – supermarket. Pol urni nakup hrane in pijače za preostanek »sončnega« dneva. In končno smo bili pripravljeni, da odrinemo na pot do prvega, ups drugega postanka našega popotovanja.

1. Pot do tako imenovanega Castle Hilla nas je vodila skozi magično naravo Christchurcha, okoliških naselij in manjših vasic (Sheffield, Springfield). Eno urna vožnja in pol je minila kot bi mignil. Zakaj? Čeprav mogoče na pogled nič posebnega, je narava njena največja znamenitost. To je predel sveta, ki ga je človek odkril najpozneje in še danes velja za skoraj nedotaknjen del Zemljinega površja. Nova Zelandija ni zanimiva zgolj zaradi geografske raznolikost, temveč tudi zaradi nenavadnih rastlinskih in živalskih vrst. Ob občudovanju in slikanju narave skozi okna avta, prepevanju angleških pesmi in zanimivih pogovorih smo le prispeli do našega cilja.

2. Castle Hill (Kura Tawhiti). 700 m. n. v. Poimenovan po nizu apnenčastih balvanov, ki spominjajo na star, porušen grad iz kamna. In zakaj večina popotnikov danes zahaja sem? Območje je bilo uporabljeno za snemanje prizorov filma iz leta 2005, Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Kot zanimivost lahko omenim, da so tudi v Sloveniji posneli nekaj prizorov iz filma Zgodbe iz Narnije. Se spomnite bitke pri kristalno čisti modri vodi. To je najbolj znana slovenska reka – Soča. Parkirali smo avto na najbližjem peščenem parkirišču in se začeli vzpenjati proti območju, kjer se skale dvigajo iz hribov, kot nekakšni gradovi. Čeprav naj bi pot do vrha trajala vse skupaj le dobrih 10 minut, smo mi potrebovali kakšne pol ure. Vzrok ni bil v počasni hoji, ampak slikanju vsakega kotička Castle Hilla. Na vrhu hriba smo naš »fotošuting« nadaljevali. Približno eno uro smo se zadržali na hribu, saj smo si privoščili tudi polurni počitek na prijetno toplem sončku. Čeprav nas je čas kar pošteno priganjal, se nam nikamor mudilo. Sončni žarki, petje ptic in hladen vetrič so pripomogli k temu, da smo na hribu ostali 5 minut dlje. Čeprav bi lahko tam preživela cel popoldan (kar bi bila najboljša ideja) smo se odpravili naprej.

3. Zadnji postanek tistega poznega popoldneva – Nacionalni park Arthur’s pass. Pokrajina razdeljena na dve polovici. Na eni strani listnat bukov gozd, na drugi gost »deževni gozd«. Bolj kot smo se bližali najvišji točki parka, bolj smo se vozili v megleno in deževno območje. Čeprav polni optimizma, da se bo prikazalo sonce in bomo odšli na kratek hike do slapov, smo bili vidno razočarani. Vreme nam je tokrat zagodlo in ni bilo druge kot da se opravimo nazaj proti hotelu. Kaj naj rečem? Naslednjič definitivno obiščem ta biser Nove Zelandije.

V hotel smo se vrnili v poznih večernih urah. Tako pozno, da sem zaspala v prvi sekundi, ko sem se ulegala v posteljo. Spala sem dobrih šest ur, saj sem si zjutraj privoščila konkreten zajtrk in si nabrala moči za nov dan; nov dan raziskovanja lepote narave. Ob sedmih smo se ponovno zbrali v hotelski avli, tokrat v manjši zasedbi. Le štirje – Stefano, Florence, Anamaria in moja malenkost. In naša uro in pol dolga vožnja proti cilju se je začela.

4. Akaroa – srce starodavnega vulkana, kjer se divjina srečuje z robovi zgodovinskega francoskega mesta. Pot nas je iz Christchurcha proti mestu Akaroa vodila med hribovjem, ki zadržuje padavine pomembne za življenje v dolini. Odlična lega nam je omogočala enega najlepših pogledov na bližnje travnike, naravo in najpomembnejše – na majhno vasico Akaroa. Seveda si nismo mogli pomagati in tako smo se ustavili na eni izmed razglednih točk. Krasen dan in žgoče sonce je odpiral pogled daleč naokrog. Ni bil le pogled v naravo, ampak tudi pogled v življenje. To je bil dan, ko sem se prvič po dolgem času zavedala, kakšno življenje živim in da sem lahko hvaležna za vse kar imam. Z vrha hriba smo se zapeljali proti igrivem polotoku, ki nas je nagradil z obilico nepričakovanih dobrot. Oceanski zrak in obmorske kavarne so pika na i živahnem mestu kot je Akaroa. Francosko mestece, ki poskušati ohranjati tradicijo še danes. Tako lahko na vsakem vogalu poskusite vino, sir in druge mlečne izdelke po francoskih cenah. In če vam to ni dovolj, se lahko sprehodite po zgodovinskem muzeju mesta. Mi smo se odločili, da obiščemo znani svetilnik, ki ga vodi prostovoljno društvo in katerega vstopnina je simbolična. V mestu je še veliko drugih možnosti: vožnja z ladjico, plavanje z delfini, pohodništvo, golf, obisk kmetij. Vsak lahko najde nekaj zase. Ker smo kot Cabin Crew vedno omejeni s časom, smo bili za vse te aktivnosti prepozni. Tako smo se odločili, da se sprehodimo ob Childrens in French Bay in se nadihamo svežega zraka. In… od slanih dobrot do sladkih dobrot vsak najde nekaj za pod zob. Kavarna L’Escargot Rouge Deli. Odlična lokacija, izjemna hrana in sproščeno vzdušje. Kaj si še lahko želiš za popoln zaključek dneva. Polni želodčki, dolga vožnja po vijugastih cestah in super družba so naredili moj dan. Še nekajkrat smo se ustavili po poti in se zazrli v to lepoto. Okolica, ki se je vtisnila globoko v moj spomin in ji lahko pravim drugi dom. Pokrajina, ki jo domačini varujejo in ustvarjajo harmonijo. Preprosto magično.

Po približno dveh urah vožnje smo se vrnili v hotel. Imela sem še dobri dve uri časa pred Wake-up Callom. Hitro sem se stuširala in zaspala za dobro uro. Čeprav izmučena, sem se zbudila z nasmehom na obrazu in se pripravila še na zadnji postanek (spet) v Sydneyju. Mislite, da sem tam počivala? Seveda ne. Več vam razkrijem v dopolnjenem članku o Sydneyju. Komaj čakam.

»Sanjaj. Upaj. Zaupaj. In ne obupaj. Kar namenjeno ti je, v senci spremlja te. » – M.