Bologna – naj te življenje preseneti

Moj prvi let je bil kratek turnaround v Indijo, Hyderabad na letalu B777-300. Turnaround – kot sama beseda pove, to pomeni da se obrneš nazaj. Torej let iz Dubaja v Hyderabad in nazaj še isti dan. Čeprav sem bila v vlogi supyja/opazovalke na letalu (seveda sem tudi delala), priznam da me je prvi let kar močno utrudil.

Drugega leta sem se veselila toliko bolj, saj je bil končna destinacija Frankfurt. Še vedno je bil to tako imenovani supy flight na letalu A380, na katerem se predvsem učis od ostalih. Pravzaprav nimaš nobenih »večjih« odgovornosti, kot je naprimer odgovornost nad letalskimi vrati. Frankfurt – 24urni layover, 24 ur raziskovanja novega mesta. Jutranji let, zato sem vstala že okrog petih. Kot vsako jutro (tisto je bilo prvo) sem pojedla zajtrk, se uredila, z nasmehom na ustih zaklenila stanovanje in navdušeno počakala na avtobus pred našim blokom. Večkratdnevno nas avtobus odpelje do glavne stavbe Emiratov (HQ), kjer začne teči tvoj delovni čas. Več o moji rutini pred letom v naslednjem članku.

Tisto jutro sem na HQ prispela okrog šestih zjutraj. Na najino srečo, sva imele let skupaj s Kiko, punco iz mojega joining data. Navdušena sem bila nad idejo, da bova skupaj raziskovale mesto in se predvsem zabavale. Dobili sva se pred E-gateom (poseben immigration in security check samo za cabin crew) in čakali na uro 6.20, da lahko greva skozi. Ampak glej glej, presenečenje. Deset minut pred najinim egatom, so nama spremenili let. Kam? V Bologno, mesto oddaljeno tri ure in pol od mojega doma. In drugo presenečenje. Let ni bil več na Airbusu, ampak na Boeingu. In to je pomenilo, da je to najin prvi operational let in ne več supy let, saj sva obe že imeli let na Boeingu. Torej s tem sva dobile vse odgovornosti na letalu in akcija se je začela. Preden sva prečkali egate sem svojim staršem poslala sporočilo z obvestilom, da letim v Bologno in ne Frankfurt. Seveda mi niso odpisali, saj je bila v tistemu času ura v Sloveniji okrog štirih zjutraj.

Tako sva prečkali egate in se opravili v briefing room. Purser (lahko bi rekli šef crewja na tem letu) in Cabin Supervisor-CSV (šef economy crewja) so nas že čakali v sobi. CSV je pregledal vse dokumente, ki jih moramo imeti s seboj in nas vprašal vprašanje iz SafeTalka (vprašanje iz področja security, medical ali Boeing). V primeru, da ne poznaš odgovora na vprašanje, ti lahko postavi novo, toda na tretje vprašanje moraš odgovoriti pravilo. Pravzaprav, vsi odgovorimo pravilno, tako da redkokdaj pride do te situacije. Nato sledi briefing CSVja, Purserja in na koncu še Flight Decka z informacijami o letu. In nato… hop na avtobus od HQ do našega letala. Tam sledi security search letala, vkrcavanje potnikov, delitev menijev in igrač otrokom, fotografiranje s polaroidnim fotoaparatom itd. Tega je toliko, da bi lahko napisala nov članek o postopkih pri Emiratih. Mogoče ga pa enkrat spišem.

In nato sledi vzlet. Let do Bologne je trajal okrog šest ur. Miren let z večinoma italjanskimi potniki, ki veljajo za ne tako zahtevne stranke. Tudi crew na letalu je bil super prijazen in nama je s Kiko pomagal, ko karkoli nisva znali. Let je minil res res hitro in pristali smo na Aeroporto G. Marconi Bologna BLQ. Po izkrcavanju potnikov, pospravljanju dekic in slušalk, smo tudi mi spakirali svoje stvari in se odpravili z letala. Veselila sem se 24urnega počitka v Bologni, mestu znanemu po »toretllini in brodo« in »tagliatelle al ragu«. Če ne drugo bom vsaj dobro jedla, sem si mislila. 16 članska posadka smo se skupaj odpravili mimo immigration okenca, do baggage claima, kjer smo pobrali svoje kovčke in skozi drsna vrata letališča. In tam, ŠOK. Pred vrati sem zagledala najprej mojo sestro Nastasijo, ki je v roki držala plakat z napisom Mojca Žilavec, mamo s solzami v očeh in ata, ki je seveda snemal cel dogodek. Toliko sem bila v šoku, da sem samo na hitro objela svojo sestro in zakorakala nazaj v skupino naše posadke. Vse kar sem zaslišala za seboj je bilo: »Pokliči ko prideš v hotel.«

Ko je CSV videl situacijo, me je ogovoril in mi predlagal naj vprašam Purserja za dovoljenje, da se lahko do hotela odpeljem s svojo družino. In tako se je tudi zgodilo. Skupaj s starši in sestro smo se odpeljali do hotela Aemilia Bologna, kjer smo se dogovorili da ostanejo z menoj. Tako je Nastasija prespala v moji hotelski sobi, starša pa v svoji. V tem trenutku sem si mislila: »Ne bi si niti v sanjah predstavljala, da se lahko moja pot pri Emiratih začne še boljše.«

Tisto popoldan smo se z mojo družino in Kiko sprehodili po centru Bologne. Ker je bil to eden zimskih ponovoletnih dni, 5. januar, je bila Bologna še vedno okrašena z novoletnimi lučkami, smreko in stojnicami. Sprehodili smo se do dveh stoplov (due torri), ki so nekakšen vhod v stari del Bologne. Sta tradicionalni simboli Bologne in stojita na sredi trga Porta Ravegana (stari vhod v mesto). Čeprav sem si res močno želela na vrh enega od njiju, so bili vsi termini tisto soboto zasedeni. Tako, da ni bilo druge, kot da se sprijaznim, da razgleda na Bologno tisti dan ne bom videla.

Po ulici Via Rizzoli, ki je nekakšna majhna nakupovalna ulica, smo prišli do trga Piazza Maggiore. Najbolj znana zgradba na trgu je gotovo Basilica di San Petronio, ki je 6. največja v Evropi. Na trgu najdemo še Palazzo Comunale oz. mestno hišo, Palazzo dei Notai oz. stari sedež notarjevega združenja in Palazzo del Podesta oz. sedež mestne vlade. Na trgu je sicer tudi Palazzo dei Banchi, katere namen pa je samo dekorativni. Omembne vredna je tudi Fontana del Nettuno, ki je zgrajena predvsem iz brona. Predstavlja moč papeža, ki vlada svetu, kot je nekoč Neptun vladal morju. Ravno zato blizu fontane stoji tudi Palazzo Re Enzo, ki je veljala za bivališče kralja. Po kratkem raziskovanju mesta v novoletnih lučkah, smo postali kar prijetno lačni. Pot smo nadaljevali po Via dell’Indipendeza in se po poti vstavili v kavarni Impero, ki je vedno nabito polna. Če si želite dobro kavo in slaščico je kavarna definitivno vredna greha. Lahko si privoščite vse od tortic, do briošev (rogljičkov) in celo jutranjih zajtrkov.

Nam žal ni uspelo poskusiti ničesar, saj smo hiteli v restavracijo na večerjo. Izbrali smo je, ko smo se sprehajali po ulici Via de’Falegnami. Ime restavracije: Il Moro. Prijetno okolje in tipični italjianski krožniki. Toda ne pričakovati kuhinje na prestižnem nivoju. Mama, Nastasija in jaz smo si privošile tris na krožniku; tagliatelle al ragu, tortellini con quattro formaggi in lasagna. Bil je pravi italjanski tris. Ata in Kika pa sta si privoščila testenine v različnih omakah. Okusna večerja v čudoviti Bologni z najboljšo družbo. Kaj več bi si lahko sploh želela. S polnimi želodčki in nasmejanih obrazov smo se odpravili še en krog okrog mrzle Bologne in se pozno zvečer vrnili v hotel. Z mamo, atom in Nastasijo smo pred spanjem spili še čaj v hotelski kavarni in po dveh mesecih skupaj preživeli čudovit družinski večer. Srečna sem, da imam družino, ki me podpira in je pripravljena zame preskočiti vse ovire tega sveta. Po sijajnemu pogovoru smo se odpravili v naši sobi in polni emocij potonili v spanec.

Pred mojim odhodom v Dubaj naslednji dan, smo imeli še štiri ure časa, da jih preživimo skupaj. Tako smo si v hotelu Aemilia privošili pravi italijanski zajtrk. Kaj to pomeni? Kava (il caffe) in sladko pecivo (i dolcetti). Seveda so imeli tudi kruh, sir, salamo in slane stvari, toda večina Italijanov si ne prestavlja, da bi zjutraj zajtrkovala kalorične slane jedi (klobase, jajca, slanino). Italijani večinoma zajtrkujejo kar na poti v službo in si doma ne privoščijo zajtrka. Po oblinem sladkem zajtrku, sva se z Nastasijo na hitro odločili, da se vzpneva na enega izmed stolpov, Asinelli. Kupili sva karte preko spleta (5 evrov po osebi) za ta 97,2 m visok stolp. Do vrha vodi 498 ozkih stopnic, ki se razpostrirajo od stene do stene stolpa. Po cca. 15 minutah hoje sva z Nastasijo dosegle vrh stolpa in bilo je več kot vredno vsakega truda. Seveda sva kot pravi turstki naredili veliko slik in selfijev ter se po 20 minutah slikanja odpravili nazaj v globino. Imeli sva še uro časa, da jo preživiva skupaj preden se vrneva v hotel. Tako sva se še malo sprehodili po Bologni in vsake toliko zavili tudi v kakšno trgovino z oblačili. Tipično žensko.

Ob prihodu nazaj v hotel sem imela še uro časa, da se pripravim za let. Starši in sestra so seveda počakali v moji sobi in tako preživeli z menoj še zadnje minute pred odhodom. S solzami v očeh sem se poslovila od njih in jim povedala, kako močno cenim, da so se pripeljali do Bologne. Še zadnjič smo se pogledali in si pomahali v slovo do… februarja z Nastasijo in aprila s starši.