Nov dan, novi načrti, nova popotovanja

Ponedeljek, 17.9.2018, 13.34, razbijanje srca… in kaj sedaj? 

Prejela sem prvi mail s potrditvenim pismom in linkom do spletne strani, ki sem jo nemudoma odprla. Vtipkala sem svoje uporabniško ime in geslo in bum… prva stvar, ki sem jo opazila – date of joining: 2 november (46 days). Imela sem torej natanko 46 dni, da se pripravim in poslovim od svojega starega načina življenja.

Pregledala sem portal in ugotovila, da imam teden dni časa, da “podpišem” pogodbo, vpišem osebne podatke in uredim potrebno dokumentacijo. Hitro sem vzela telefon, poklicala osebno zdravnico in zobozdravnika ter do konca tedna imela dogovorjen datum obiska. Ta dan sva z zdravnico izpolnili papir o moii zdravstveni zgodovini in dosedanjih cepljenjih. Naj opozorim, da je edino obvezno cepivo pred potovanjem v Dubaj cepivo proti rumeni mrzlici. Ostala cepiva zagotovijo na EK kliniki, ko se pridružiš Emiratom. Isti dan sem obiskala še zobozdravnico, ki je pisno potrdila, da imam zdrave zobe. 

Ob prebiranju dokumentov na portalu sem mislila, da moram opraviti tudi obvezni zdravniški pregled, saj v UAE ni dovoljeno bivanje oseb s sifilisom, HIVom, hepatitisom in nosečim neporočenim ženskam. Toda za pregled vseh teh stvari poskrbijo uradni organi v Dubaju, ko prispeš tja. Sama sem priskrbela le se izvid citološkega testa ali pup test. 

Tako sem na portalu podpisala pogodbo, izpolnila osebne podatke, naložila zdravstveno dokumentacijo, fotokopijo potnega lista, uradno sliko, življenjepis in čakala. Prvi korak k selitvi v Dubaj sem torej izpolnila. Na želene kljukice oz. potrditev vseh naloženih stvari sem čakala do zadnjega tedna oktobra, ko se mi je le odvalil kamen od srca, da je vse urejeno. 

Sledil je le še drugi korak. Nekaj dni pred mojim odhodom sem prejela vse informacije o potovanju v Dubaj. Na portal so naložili dokument z obveznimi slikami, dokumenti (rojstni list, potrdilo o diplomiranju, fotokopije potnih listov itd.), oblačili za dvomesečno usposabljanje, ki jih moram prinesti s seboj. Koliko je tega? Veliko, toda vse z razlogom, da je selitev urejena po pravilih. Dva dni pred odhodom prejela še urejeno viso, letalsko karto (za katero sem se dogovorila, da je odhod iz Benetk, saj je direkten let v Dubaj) in nov naslov bivanja. Za vse, ki čakate na te podatke; brez skrbi, slej ali prej vam bodo poslali vse podatke, ki jih nestrpno pričakujete. 

In tako je prišel, dolgo pričakovani datum, 2. november 2018. Prvo presenečenje tistega dne je bil zagotovo zgodnji obisk mojih dveh prijtaeljic. Ob osmih zjutraj sta pozvonili na vrata in se z vrečkami polnih briošev in krofov poslovili od mene. Oh, kako ju pogrešam. Poslovila sem se še od svojih dveh sestričen, tete, strica in nenazadnje od doma, ki ga bom vedno hranila v svojih mislih. Tako smo ob desetih zjutraj krenili na pot proti letališču v Veneziji. V polni zasedbi: mama, ata, sestra, fant, babica in dedek. 

Ob prihodu na letališče sem seveda imela problem s prtljago, saj je bila ta občutno pretežka. Dovoljenih 50 kg sem presegla za 5 kg in dovoljenih 8 kg v ročni prtljagi za 4 kg. Vendar so me na mojo srečo spustili na letalo s takšno količino prtljage. In kako je potekalo zadnje poglavje pred mojim odhodom?  S solzami žalosti in seveda sreče sem se poslovila od mojih najbližjih in jim obljubila, da se bom z veseljem vračala domov. Tako sem stopila mimo čitala za karte in jim pomahala v slovo do nalsednjič.