Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost…

Hejla. Prvi dan začetka nečesa novega. Čisto spontano sem se odločila, da želim pisati blog, s katerim bom spoznavala pravzaprav sebe in delila svoje zgodbe med vse, ki jih bo vsebina in moje pisanje pritegnilo. Zame pisanje bloga predstavlja lastno zadovoljstvo, ki ga lahko združim z nečim koristnim in s tem pripomorem k uresničevanju želja posameznikov. Sama pravim, da vse kar si zeliš lahko dosežes… le verjeti moraš vase! 

Moje popotovanje po neznanem se je začelo avgusta leta 2017, ko sem zasledila članek o delu stevardese in življenju v Dubaju. Po prebiranju in brskanju ter veliki želji iz otroštva, da obiščem vsaj polovico držav sveta, sem si na zid svoje sobe v Sloveniji prilepila listek z novim ciljem: “PRIJAVA ZA STEVARDESO V LETU 2018 (Emirates).” Zakaj tega nisem storila takoj? Emirati dve leti niso zaposlovali in želela sem diplomirati, saj sem imela pred sabo le še eno leto študija. Meseci so minevali brez razpisov (Open days) v Sloveniji in njeni okolici do meseca junija, ko so Emirati razpisali Open day v Zagrebu. Vsa navdušena sem se odločila, da poskusim svojo srečo, toda kmalu sem doživela prvo razočaranje. Seveda sem si bila sama kriva. Na faksu sem padla zadnji izpit in nov datum razpisanega roka je bil ravno na dan Open day-a. Prva priložnost zamujena. Kmalu zatem so podali datume za Open day v Ljubljani (konec julija). Toda tudi ta mi je spolzel skozi prste. Zakaj? Že kar nekaj časa pred tem sem rezervirala letalske karte za Tajsko in čeprav sem se trudila, da bi jih prodala ali celo preklicala naročilo, je bilo to v tistem trenutku nemogoče. Po dveh neuspelih poskusih priti do Open day-a, sem celo pomislila, da mi to res ni usojeno. In tako je minilo poletje 2018. 

Do tistega, 8. septembra, ko sem naredila prvi korak k novemu življenju. Tisto soboto sem se odločila, da sledim svojim sanjam. S starši sem kupila obleko (seveda je nisem imela) in v nedeljo posnela slike ter pripravila svoj življenjepis. Pripravljena na novo fazo v življenju sem se v ponedeljek, 10. septembra odpeljala v Westin hotel v Zagrebu. Tu pa se prava zgodba komaj začne. 200 deklet in fantov z isto željo; POKAZATI NAJBOLJŠE in dobiti PRILOŽNOST PRI EMIRATIH. Sledila je predstavitev družbe in prvi korak k zaposlitvi. Vsak izmed nas je pristopil k rekruterki, oddal življenjepis in odgovoril na vprašanje, ki nam ga je zastavila. Vprašala me je zakaj želim postati stevardesa, če sem po izobrazbi finančna matematičarka. Po eni uri in pol so sledili rezultati in … bila sem izbrana v naslednji krog, ena izmed 70. Hitro sem vzela telefon in veselo novico sporocila staršem, sestri in fantu. V naslednjem krogu nas je v dvorano vstopilo 45 in posedli smo se v krog. Milena nam je dala 5 minut, da smo čim bolje spoznali osebo poleg sebe, nato pa smo imeli natanko 30 sekund časa, da osebo predstavimo ostalim. Po končani nalogi smo po eni uri čakanja dobili rezultate in tako smo izvedeli ali gremo v naslednji krog ali ne. Med številkami napisanimi na papirju je bila še vedno moja. Številka 33. 

Ostalo nas je 50, ki smo se vrnili v Zagreb naslednji dan. Pred zadnjo nalogo je Ivana preverila našo višino, kako visoko dosežemo če stojimo na prstih in ali imamo kakšne tattoje na vidnih mestih. Nato smo v skupinah po 12-13 opravili še zadnjo nalogo. Dobili smo scenarij, da smo hotelski managerji in zaradi napake v sistemu izgubimo vse rezervacije. Na hotelsko sobo čaka 8 oseb (redni obiskovalec, družina, znana osebnost, popotniški novinar, hotelski manager etc.), a prosti imamo le dve sobi. Kdo od oseb bo sobo dobil in kdo ne. Imeli smo 15 minut časa, da se odločimo v skupini in izrazimo svoje mnenje. Medtem nas je rekruterka opazovala in ocenjevala. Vendar to še ni bil konec. Ko smo sporočili našo odločitev, se je začela igra vlog. Mi smo bili hotelski managerji, ona pa je odigrala različne vloge strank. Z govorom smo jo morali prepričati in obrazložiti, zakaj ravno ta oseba ni dobila hotelske sobe. In tako smo opravili še zadnjo nalogo. V pričakovanju svoje številke na tabli, sem nervozno postopala po hotelu. Jeeej… po 15 minutah sem jo le zagledala. Srečna številka 33. Na koncu dneva smo vsi izbrani kandidati le še izpolnili potrebno dokumentacijo in se odpravili domov. 

Sledila sta le še dva koraka do sanjske službe. Test osebnost in angleški test ter     online intervju ena na ena. V ponedeljek, 17.9. sem imela zadnji intervju, kjer sem lahko še zadnjič pokazala sebe. Pripravila sem računalnik in se usedla pred zaslon 30 minut pred začetkom intervjuja. Nestrpno sem čakala, doker se na drugi strani zaslona ni oglasila rekruterka. In tako sva začeli intervju. Predstavila se je in razložila načina intervjuja. Postavila mi je naslednja vprašanja: 

• predstavi mi slabo izkušnjo, ki se ti je zgodila s stranko in kako si jo rešila, 
• kako pristopiš k stranki, da se počuti dobrodošlo, 
• kaj si naredila v življenju, da si stopila iz svoje cone udobja, 
• kaj je bila najpomembnejša vloga, ki si jo izvajala kot zaposlena oseba, 
• kakšen odnos imaš s svojimi prijatelji in kaj pravijo o tebi. 

Sledila so tudi podvprašanja, ki so se večino časa vrtela okrog customer service. Po končanem intervjuju mi je rekruterka zaželela srečo in mi povedala, da bom o rezultatih obveščena čez 2-4 tedne s telefonskim klicem. 

Minil je teden dni in v tem času nisem prejela nobenega klica. Čeprav sem se zdrznila ob vsakem zvonenju, to ni prišlo s prave telefonske številke. Tisti ponedeljek, en teden po intervjuju sem se s sošolkami s faksa opravila na še zadnji kratek 4-dnevni oddih v Italijo. Najprej smo se ustavile v Benetkah in se sprehodile po ulicah tega neverjetnega mesta. Ko smo se sprehajale sem zaslišala zvonenje svojega telefona. Hitro sem vzela torbico in začela z iskanjem telefona. In seveda, vsi veste kako izgleda ženska torbica, sem zamudila klic. Ko sem ga le našla je bila med zamujenimi številkami številka iz UAE. Brez oklevanja sem poklicala nazaj in na mojo srečo se je oseba na drugi strani linije oglasila. Sledila je novica, ki sem si jo želela slišati. Izbrani ste za delo kabinskega osebja in vaš dan prihoda je 2. november. Moja reakcija: krik veselja sredi ulice v Benetkah. Za vedno si bom zapomnila ta dan. Ponedeljek, 17.9.2018 ob 13.34! Veselo novico sem sporočila svojim najbližjim, ki so bili še bolj srečni kot jaz in mi s tem pokazali, da so cel čas verjeli vame in v moje sposobnosti. 

Ko danes razmišljam o teh dogodkih, se zavedam, da mi to ne bi uspelo brez mojih staršev, ki so me podpirali in me polnili s pozitivno energijo. Sestre, ki mi je vedno stala ob strani in mi svetovala, ko sem šla čez težke trenutke v življenju. In seveda fanta, ki me je bodril in podpiral pri odločitvi, da sledim svojim sanjam in jih tudi dosežem. Seveda pa ne smem pozabiti na sorodnike in prijatelje, brez katerih danes ne bi bila to kar sem. Hvala vsem, da me podpirate in mi stojite ob strani. Rada vas imam!