Eno leto

2.november. Danes je točno eno leto, od kar sem začela novo pot 5000 km stran od svojega doma. V mestu priložnosti, v Dubaju. 

Življenje proč od svojih najbližjih, družine, prijateljev ni tako preprosto kot se zdi. Seveda spoznaš nove ljudi, dobiš nove prijatelje in nove izkušnje, toda dom bo vedno dom. Prvi pozdrav od doma je še najlažji. Vsak naslednji je težji in težji, vsak naslednji malo bolj zaboli. Kolikokrat sem se v enem letu vprašala, ali je pot vredna vsega tega žrtvovanja. Nemalokrat sem jokala. In ne le potočila solze, temveč hlipajoče zajokala. Zakaj, če pa je življenje v Dubaju tako preprosto, tako »bleščeče«?

Pogrešaš tisto zeleno travo, po kateri si v tišini hodil z najboljšo prijateljico. Pogrešaš sončni zahod v prijetnih jesenskih mesecih. Pogrešaš prvo zacvetelo rožico, ki se prebuja v aprilski rosi. Pogrešaš družinski večer ob prijetnem plapolanju ognja v kaminu. Pogrešaš iskriv pogled stare gospe na ulici. Pogrešaš smeh in igrivost otrok. Pogrešaš tisto, kar si nekoč imel za skoraj samoumevno – drevo, gore, zemljo, celo kamen. In kaj pogrešaš najbolj? Pogrešaš le tisti nežni dotik. Tisti dotik, ki pove vse brez besed. Mamin in očetov dotik. Sestrin dotik. Dotik prijateljev. Dotik znancev. Dotik neznancev. Njun dotik. Njen dotik. Toda najbolj pogrešaš njegov dotik. Dotik, ki osmisli življenje. Dotik, zaradi katerega smo pripravljeni tvegati vse. 

In tako sem tvegala tudi jaz. Danes sem tu, tu v Dubaju. Daleč stran in hkrati tako blizu. Daleč od svojih ljubljenih, vendar vedno v mislih z njimi. Daleč od oči, blizu do srca. In ne glede na to, kako daleč si, vedno bo nekaj kar te bo popeljalo naprej. Volja, odločnost, pogum ali celo tista želja. Vedno bo nekaj. In vedno bo nekdo, ki te bo na poti spodbujal. Starši, partner, prijatelji ali pa celo neznanec, ki čez noč postane znanec. Vedno je nekdo, ki misli nate. Zapomni si to. 

Toda ne pozabi. Najprej pomisli nase. Vsako, težko ali lahko izkušnjo moraš obrniti sebi v prid. Sama sem vsako potočeno solzo obrisala s ponosom. Vsaka solza me je naredila močnejšo. Danes je lahko solza odraz šibkosti. Ampak pomembno je, da se po vsaki pobereš. To je tisto, kar te naredi močnega. Vsak dvom, ki se je pojavil na moji poti, sem razblinila z mislimi na pridobljene izkušnje v letu dni. Na trenutke majhne in nepomembne izkušnje, toda definitivno vredne vsakega tveganja. Vsakem slabem dnevu sem namenila širok nasmeh. Mogoče to ni spremenilo dneva, je pa spremenilo mene. Ali polepšalo dan nekomu blizu mene. Naša največja slava ni ob neuspehu, ampak v dvigovanju ob vsakem neuspehu.

In ne glede na vse padce, sem osebnostno zrasla. Spoznala sem, da še tako nepomembno dejanje, pogovor, stvar, lahko čez noč postane pomembno. Le ena beseda lahko spremeni naše razmišljanje, lahko spremeni nas. Ena izkušnja lahko spremeni človeka. Ali le ena oseba. Nikoli ne obsojaj človeka po njegovi preteklosti. Ljudje se učimo. Ljudje se spremenimo. Ljudje gremo naprej.  Edina oseba, ki ti bo usojena postati, je oseba, ki jo boš izbral.

Hvala vsem, ki me na poti podpirate. Vsem, ki mi vsakodnevno izkazujete ljubezen. Vsem, ki ste mi dali priložnost, da vam pokažem kdo sem. Vsem, ki me ne obsojate glede na preteklost, ampak gledate na prihodnost. Vsem, ki me sprejemate takšno kakršna sem. Pravzaprav, se moramo včasih izgubiti, da odkrijemo kdo smo. Samo drzni si živeti življenje, ki si ga sanjal. Pojdi naprej in uresniči svoje sanje. Jaz sem to storila in danes živim svoje sanje. Srečna.