Končno v Aziji…

Januarja sem na mojem rosterju dobila znano azijsko mesto. To ni bil moj prvi polet v Azijo, je pa bil zagotovo prvi polet na Kitajsko – natančneje v Šanghaj. Mesto stoji na ustju reke Yangtze, ki se izliva v Vzhodno Kitajsko morje. S približno 24 milijoni prebivalci se uvršča na največje mesto na svetu v smislu prebivalstva, ki ga poznamo predvsem kot gospodarski center. Danes Šanghaj poskuša svojo pot nasproti trajnostnemu razvoju – za čistejše okolje, bolj modro nebo, čistejšo vodo, bolj zeleno okolico in bolj harmonično družbo. Zaradi zgodb ljudi o Kitajski, nisem pričakovala ničesar impresivnega in navdušajočega, vendar me je to mesto pozitivno presenetilo. Zakaj? Več vam razkrijem v nadaljevanju.

Nočni odhod letala, ura 00.50. Čakala sem pred Egatom in razmišljala o osem in pol urnem letu v Šanghaj. Čeprav sem pred letom odspala štiri ure, sem še vedno čutila da bo to dolgo in utrujajoče potovanje. Predviden prihod v Šanghaj ob 15.30, kar po lokalnem času (Dubaj čas) pomeni 11.30 zjutraj. Po tem letu sem prvič začutila močan jet lag (občutek razlike v časovnih pasovih). Let je bil pravzaprav super, vendar je časovna razlika pustila pečat na mojem telesu. Kako sem to opazila? Ne glede na to, da sem bila budna celo noč, sem se ob pristanku letala počutila dokaj sveže in bila pripravljena na raziskovanje mesta.

Januar in Šanghaj. Če ste domnevali, da je v tem času tukaj zima, ste imeli popolno prav. Vreme bi lahko brez problema primerjali s slovenskim (v notranjosti seveda, ne na obali). Ali celo evropejskim. Zato ni bilo nič čudno, da sem začutila pravi mraz, ko sem stopila skozi hotelska vrata. Temperatura je bila gotovo okrog ničle, kar ni pričakoval prav nihče. Ker sem bila prva v hotelski avli, sem počakala še na ostale, s katerimi sem bila dogovorjena. Na koncu sta prišla le dva, oba dokaj nova pri Emiratih. Ker ni bilo več veliko časa, smo se odločili, da se to popoldne odpravimo do najbližjega marketa v mestu. Pravzaprav hotel stoji ob obrobju mesta, tako da potrebuješ vsaj eno uro da dosežeš center Šanghaja. Tisto popoldne to ni imelo nikakršnega smisla. Tako smo se usedli na hotelski shuttle bus in začela se je mrzla vožnja.

1. Kitajski market Ya Tai Xinjang Market je bil odprt do večera, tako da smo imeli več ur časa, da raziščemo ta prostor. Da ne bo pomote, to ni market na odprtem. Vse stojnice in trgovine so v zaprtem prostoru blizu metro postaje. Lokalci so nas privabljali s posebnimi cenami in popusti, kar je več kot očitno za kitajski trg. Pri vsakem nakupu produkta je barantanje obveza. Začeti je potrebno z vsaj 10-30 % nižjo ceno, kot jo postavi prodajalec. Victoriya, dekle z mojega joining data, je bila nad fake izdelki več kot navdušena. Rezultat njenega nakupovanja: dvojne »FILA« teniske, zimska kapa in rokavice, ovitek za telefon, bunda in »LV« torbica. Mohamed si je kupil le teniske, vendar se je obotavljal tudi pri nakupu »rolex« ure. In kakšen je bil moj rezultat raziskovanja marketa? Ker ne prisegam na znane blagovne znamke, me tudi ponaredki ne privlačijo kaj dosti. Tako sem si na tržnici kupila le ovitek za telefon s tropskimi vzorci (in še danes je isti kot tisti dan, ko sem ga kupila). Mogoče pa bom spremenila mišljenje o kitjaskih izdelkih.

Po dve urnem nakupovanju je bil čas, da se odpravimo proti našemu hotelu Crowne Plaza Shanghai Pudong. Z metrojem. In vodila sem jaz. Zakaj je to pomembno? Moram priznati, da sem prvič v življenju »falila« metro postajo, tako da je naša pot nazaj trajala eno uro in pol (namesto 45 min). Utrujeni od leta, nakupovanja in dolge vožnje smo imeli energijo le še za hitro večerjo v hotelu in pot do hotelske sobe. Dogovorjeni, da se ob osmih zjutraj dobimo na zajtrku in skočimo v mesto, smo zaprli svoja vrata inn skočili v globok spanec. Vsaj mislila sem, da je bilo tako.

Vstala sem ob sedmih zjutraj, se uredila in prejela Mohamedovo sporočilo, da ga ne bo. Tudi Victoriya ni prišla na zajtrk, zato sem se odločila da v mesto odidem sama. Zimsko jutro je kazalo svoje zobe, toda pripravila sem se na mrzel dan. Sprehodila sem se do najbližje metro postaje (Hangjin road) in se odpeljala v središče mesta.

2. Moja prva točka je bila Nanjing Road. Okrog 6 km dolga ulica je glavna nakupovalna ulica v Šanghaju. Na tej ulici lahko najdemo vse možne vrste potrošniških dobrin. Od kitajskih spominkov, nakita, butikov, pa vse do velikih nakupovalnih centrov. Ob večernih urah se lahko vstavimo v bližnjih kinodvoranah, restavracijah ali lokalih. Če je podnevi ta ulica nakupovalna ulica, se ponoči spremeni v pravo nočno življenje. Kot zanimivost lahko omenim, da je Nanjing Road najdaljša nakupovalna ulica na svetu, ki vsak dan privlači okrog milijon prebivalcev.

3. Med hojo po Nanjing Road sem se ustavila na Ljudskem trgu (People’s square). Tukaj lahko vidimo poslopja mestne oblasti, koncertne dvorane, teatra in Šanghajski muzej, ki hrani odlično zbirko bronastih izdelkov stare kitajske kulture iz časov prvih dinastij Šang in Zhou. Časa ni bilo, da bi si ogledala muzej. Mogoče naslednjič.

4. Na ulici sem se zadržala kakšno uro. Pot me je nato vodila do 113 km dolge reke Huangpu, ki teče skozi Šanghaj. Obrežje ob reki imenujemo The Bund in je zelo priljubljena turistična destinacija. Vedno živahen predel mesta nudi razgled na moderni del mesta, kjer stoji večina najvišjih zgradb v Aziji. Tukaj sem si privošila sliko Šanghajskega skyline s stolpnicami kot so Oriental pearl tower, Shanghai Tower, Jin Mao, kongresni center. Naravnost idilična primerjava med novodobno in kolonialno silhueto mesta. To je tudi odličen kraj, od koder se lahko odpravimo na ogled mesta z ladjo po reki Huangpu.

5. Časa ni bilo več veliko, zato sem se hitro odpravila naprej. Na poti do Yu Gardens sem se ustavila še v francoski četrti Xintiandi. Podobno kot Nanjing Road je tudi to območje namenjeno predvsem nakupovanju s pridihom starega mestnega dela.

Zadnja točka mojega raziskovanja mesta so bili tako imenovani Yu Gardens (Vrtovi Yu). Vrtovi iz leta 1559, znani tudi kot vrtovi sreče, ki pokrivajo površino več kot 20000 kvadratnih metrov. Po sprehodu skozi vrtove sem naletela na Camille, dekle iz Amerike, ki je bila sprejeta na Semester at Sea’s study abroad program. To pomeni, da je šest mesecev pomladnega semestra 2019 preživela na ladji World Odyssey in križarila okrog sveta. Njena naslednja destinacija: Ho Chi Minh City, Vietnam. Zapletli sva se v pogovor in tako preživeli prostanek dneva skupaj.

6. Sprehodili sva se od Zunanjega vrta, do Pomladne dvorane in novejšega ter manjšega Notranjega vrta. Ta je namreč idilična kombinacija vodnih površin, paviljonov, zelenic in kamnitih mostov. Umetniško urejena bujna vegetacija zaokrožuje sliko. Med potjo sva prebrali zanimivost, da ja uradnik dinastije Ming želel ustvariti mirni vrt, da bi njegovi starši preživeli svoje višje letnike. Čas v družbi Camille je minil prehitro. Z veseljem bi še govorila z njo in si izmenjalavala nore dogodivščine, ki sva jih doživele v teh mesecih. Vendar čas je bil da odidem. Poslovili sva se ena od druge in si zaželeli srečno na naslednjih potovanjih.

7. Preden sem se vrnila v hotel sem si privošila še Xiao Long Bao, lahko bi rekla jušne cmoke. Sam nadev je sestavljen iz mlete govedine, ingverja in vina. Vse skupaj zavijejo v testo in posrežejo z juho. Jaz res nisem prava oseba, ki uživa v eksperimentiranju hrane, vendar mi je bil jušni cmok presenetljivo dober. Ob naslednji priliki si ga bom privošila še enkrat.

Po prijetni vožnji nazaj v hotel sem si naredila bucket list, kaj vse moram še obiskati v Šanghaju. Da ne pretiravam, na njem so le tri stvari.

– Disneyland (pravzaprav si želim obiskati vse na svetu)

– Maglev vlak, ki je najhitrejši vlak na svetu

– Oriental Pearl TV Tower, ki je šesti najvišji TV in radio stolp na svetu

Z željo po novih dogodivščina sem zaspala in se zbudila točno ob wake up callu. Kaj to pomeni? Da je bilo moje raziskovanje mesta več kot odlično in sem izvedela veliko novega o Kitajski zgodovini. Pripravljena na let sem se že zadnjič razgledala po sobi, zaprla vrata in se z dvigalom odpeljala v avlo našega hotela.